Biti realni, zahtevati nemogoče!

S prenehanjem železniških transportov in kontrolo drugih meja EU  se je hitro izkazalo, da problem nereševanja »begunske krize« ni Madžarska ali celo sam Viktor Orban, da gre le za vrh ledene gore strukturnega rasizma evropske migracijske (ne)politike: tega, da so migracije dandanes skoraj po definiciji kriminalizirane. To dejstvo politike EU seveda temelji na tihi podpori molčeče in tudi humanitarno misleče večine. Tu ne bom govorila o »vzrokih«, ki da so izven Evrope in t.i. zahodnega sveta nasploh. Debata o dejanskih vzrokih zadeva  drug register in je vzporedna naloga, ki se  danes žal hitro izteče v razpravo o intervenci in neintervenci v Siriji itd. Načela bom nekaj drugega. Ravno v Večeru sem pojasnjevala svoje antihumanitarno stališče, da humanitarna akcija beguncem lahko le ublaži življenjske stiske, ne more pa jim vrniti človeškosti. Edino resno politično stališče je brezpogojna solidarnost – to pa pomeni zahtevo po  odprtju meja, po tem, da se vsakemu človeškemu bitju prizna pravica, da se svobodno giblje. To je edina rešitev, če hočemo, da človeštvo (in ne človečnost) kot celota, kot ideja, kot zgodovinski smoter sploh še obstane.

Tudi med dobronamernimi je stališče sprožilo dva tipična naklonjena odgovora. Prvi pravi: že že, odpreti meje, a če jim gre za reševanje golega življenja, zakaj vendar begunci rinejo ravno v Nemčijo in na Švedsko, kjer so socialni transferji največji? Drugi pravi, da je stališče logično in konsistentno, vendar »praktično neizvedljivo«, ker da dejansko zahteva ukinitev meja in držav, ne sprašuje pa se po vzrokih ter da  ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje postavili na tako radikalno fronto.

Če grem po vrsti, je prvi zelo pomemben problem »golega življenja« in domnevne kalkulabilnosti beguncev. To je ključna stvar premisleka zaščite, azila, selitev oz. migracij itd. Izhodišče politik je namreč, da begunec/begunka rešuje »golo življenje«. Le dokler se nahaja znotraj horizonta t.i. golega življenja, se mu priznava upravičenost do zatočišča (ne dobrega življenja, ampak bega in nastanitve nekje izven področja ogrožanja). A golo življenje ni neka lastnost begunca kot takega, on/ona je vedno konkretni človek s številnimi lastnostmi, poklicem, prihodnostjo, interesi, prijateljskimi, sorodstvenimi povezavami. Je bitje sveta in kot vsako drugo  si želi dobrega, dostojanstvenega, ne le »golega« življenja. Od kod torej ideja o golem življenju? Begunec je na golo življenje zreduciran šele v trenutku, ko ga politične in ostale okoliščine na mestu, kjer biva, zvedejo na tistega, ki mu (eventuelno) pripade le življenje. Ravno to, da mu je preostalo »golo« življenje (ali smrt), ga požene v beg, odhod itd. Ljudi, ki so zreducirani na »zgolj živa bitja«, tako rekoč golo in boso množico, je zlahka tretirati kot »prosjake«, ki so izgubili vidnost kot osebe (le tu in tam nam mediji to pokažejo). Z izgubo specifične individualnosti so na nek grozljiv način en masse dosegli »istost« v socialni bedi in oropanosti vseh karakteristik razen te, da se menda borijo za »golo življenje«. Ljudi v takšnem položaju so vlade v Evropi že pred drugo svetovno vojno (drugod pa še prej) tlačile bodisi v koncentracijska (Nemčija) ali pa v internacijska taborišča (Francija in ostale države), za njih iskale izvenevropske, »prehodne« ali »končne« rešitve (podobno kot lahko slišimo te dni ideje o takšnih taboriščih v Afriki).

Internacija predstavlja priročno rešitev za zagotavljanje »golega življenja. Ona je ravno kruta resnica humanitarnosti, saj zagotovi točno to in  si umije roke. Na drugi strani te palice je domneva, da so begunci, ker bi radi več od zagotovitve golega življenja, denimo dobro in dostojanstveno življene, po definiciji preračunljivi, hinavski, tako rekoč izkoriščevalski, saj nočejo ostati v »slabše stoječih« državah. Postanejo problematični, ker niso »dobre« žrtve, kar je odlično izhodišče za vse rasistične govorance, ki delujejo kot bumerang na akceptanco »drugih« in drugačnih. Četudi gre samo za to, kar je izrekel begunec  po šestih mesecih grozljive poti iz Sirije v Anglijo: Hotel sem samo nekam, kjer lahko živim dostojanstveno (drugod so ga tretirali kot ne-človek – kdo bi hotel ostati na Madžarskem?).

Ali je torej zahteva po svobodi gibanja, sicer logična in dobra, a v svetu nacionalnih egoizmov praktično neizvedljiva in zato nesmiselna? Ker bi njena izvedba povzročila (ob sedanjih razlikah v blaginji) stomilijonske migrantske tokove in sesutje držav blaginje? Medtem ko realistično stališče nasprotno predpostavlja ad hoc rešitev krize zdaj, hkrati pa razpravo o vzrokih migracij in vojaških intervencah in resno ukrepanje potem?

Tu se mi logično postavi vprašanje, kaj potem storiti s temeljnim stavkom deklaracije o pravicah človeka, ki pravi, da smo »vsi ljudje rojeni svobodni in enaki«? Ali sem torej izrazila  pravo, a nepraktično zahtevo, ki jo je treba obravnavati bolj »realistično«? Kaj se nam zgodi, ko mi, sleherniki, ki bi morali misliti in presojati to, kar je, in se ne udejstvujemo neposredno v politiki kot policy makerji, začnemo misliti »kot da bi bili politiki« in se v svojem mišljenju in zahtevah prilagajati političnemu realizmu, delovati le kot izvajalci politik in »strokovnjaki«? Nanazadnje, kaj storiti z vprašanjem smotra države kot ideje (tu se sklicujem na starega dobrega Hegla), ne kot le »realističnega«in funkcionalnega, ampak kot zgodovinskega projekta človeštva kot skupnosti, ki si medsebojno priznava pravice? Kaj storiti z idejo države, kot okvira svobode,  udejanjanja pravic človeka in dobrega življenja, ne le zaščite »golega«? (kdo si sploh še upa zahtevati dobro življenje?) In ki, kolikor pri tem odpove, več ne ustreza ideji države, si torej več ne zasluži tega imena?

Povezava na članek v Večeru.