Dolgotrajna oskrba v globalni delitvi dela: perspektivi Slovenije in Hrvaške

10. junija je na zagrebškem Inštitutu za javne finance potekala okrogla miza ”Kdo bo skrbel za starejše ljudi? Hrvaška in Slovenija v globalni verigi skrbi”. Po uvodnih predavanjih Marijane Bađun in Majde Hrženjak je stekla razprava o podobnostih in razlikah med slovenskim in hrvaškim sistemom dolgotrajne oskrbe ter v načinih soočanja s pomanjkanjem skrbstvenih delavk.

Na podlagi raziskave Transnacionalizacija oskrbe starejših ljudi, ki jo financira ARIS, je Majda Hrženjak predstavila stanje v Sloveniji, kjer je bil sistem dolgotrajne oskrbe politično marginaliziran, kljub temu da je Slovenija ena od najhitreje starajočih se držav v Evropi. Politike zniževanja javnih stroškov oskrbe so pripeljale do alarmantnega poslabšanja delovnih pogojev in pomanjkanja osebja. Trenutna strategija države je zaposlovanje državljank ‘tretjih držav’, predvsem – a ne izključno – iz držav nekdanje Jugoslavije. Vendar pa intervjuji z migrantskimi delavkami, zaposlenimi v javni mreži institucionalne oskrbe, razkrivajo vrsto težav, s katerimi se soočajo, kot so: visoki stroški migracije, dolgotrajni upravni postopki, nepriznavanje izobrazbe, stanovanjski problemi ter usklajevanje delovnega in družinskega življenja. V razmerah pomanjkanja kadra Slovenija uvaja nov sistem dolgotrajne oskrbe, ki vključuje nov davek, nove storitve in dodatne kadrovske potrebe. Država zato uvaja vrsto ukrepov za blažitev pomanjkanja osebja – med drugim deprofesionalizacijo, vključevanje prostovoljk_cev, tehnološko podporo storitvam, štipendiranje ter posebne integracijske ukrepe za migrantske delavke.

Na Hrvaškem, kjer je oskrba organizirana na eni strani po logiki podružinjanja, na drugi strani pa po logiki privatizacije in deregulacije domov za starejše ljudi, revščina upokojencev pa je še višja kot v Sloveniji, ocenjujejo, da v sistemu dolgotrajne oskrbe (DO) primanjkuje več kot 3.000 negovalk_cev. V zadnjem desetletju je iz države emigriralo 2.400 medicinskih sester. Število zaposlenih v DO na 100 ljudi starejših od 65 let je najnižje med OECD državami, samo 0,2 osebe, Slovenija, ki je tudi na repu OECD držav, 1,7 oseb. Tako kot v Slovenijo tudi na Hrvaško večina migrantskih delavk_cev prihaja iz Bosne in Hercegovine in Srbije, v letu 2024 pa jih preko industrije privatnih agencij za zaposlovanje dohitevajo delavke_ci iz Nepala, Indije in Filipinov. Pomanjkanja osebja v DO se na Hrvaškem zaenkrat ne lotevajo na ravni države, pač pa na ravni posameznih občin in delodajalcev, ki lokalnim in priseljenim delavkam_cem sofinancirajo najem stanovanja do 300 eur mesečno, organizirajo žrebanja za sofinanciranje nakupa stanovanja (do 20.000 eur), letno nagrajujejo zvestobo delodajalcu v znesku med 600 in 1.200 euri, namenjajo enkratni finančni bonus dobrodošlice od 2.000 do 6.000 eur, omogočajo brezplačen vrtec za otroke ipd.

Vendar ukrepi v obeh državah ne naslavljajo ključnih sistemskih težav – premajhnih plač, prezahtevnih delovnih razporedov ter prenizkih standardov in normativov – zaradi katerih ostaja delo v skrbstvenem sektorju nevzdržno.