Instrumentalizacija politik enakosti spolov prek mehanizmov diskurzivne regularnosti

V reviji Innovation: The European Journal of Social Science Research je izšel članek Mojce Pajnik, Romana Kuharja in Roka Smrdelja o mehanizmih delovanja antigenderskega diskurza, za katerega je značilno zanikanje ali delegitimacija študij spolov in feminizma ter spodkopavanje pravic LGBTQ+ skupnosti, reproduktivnih pravic in politik enakosti.

Avtorica in avtorja pokažejo, da »ideologija spola« kot osrednji okvir antigenderskega diskurza temelji na prepoznavni in ponavljajoči se strukturni logiki. Identificirajo štiri mehanizme te regularnosti – prepletanje dejstev z neresnicami, poenostavljanje kompleksnih vprašanj, časovni premik in preimenovanje –, ki v medsebojni povezanosti izkrivljajo zahteve po enakosti ter se izkazujejo kot odporni na kritične odzive.

Za razliko od prevladujočih dognanj, ki »ideologijo spola« razumejo kot »prazni označevalec«, članek pokaže, da je ta okvir zgrajen na trdni in regularni strukturi, ki mu omogoča ohranjanje enotne diskurzivne logike skozi različne teme, denimo v razpravah o enakosti zakonske zveze in reproduktivnih pravicah.

Prav ta strukturna regularnost omogoča, da antigenderski diskurz v javni sferi deluje kot oblika neokonservativnega simbolnega nasilja: navidezno se prilagaja demokratičnim normam, hkrati pa reproducira sistemske neenakosti. V tem se sodobno antigendersko gibanje razlikuje od klasičnih konservativnih nasprotovanj politikam enakosti spolov.