Raziskava o intimnem življenju v času epidemije
9. 6. 2020 | Človekove pravice in manjšine, Politika
Med epidemijo je vlada sprejela odloka o “začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji” in o “prepovedi gibanja izven občin”, ki naj bi preprečevala širjenje virusa. Skupno preživljanje časa je bilo tako dovoljeno le članom istega gospodinjstva ali iste družine, vsem drugim pa so bili stiki prepovedani: parom, ki živijo v ločenih gospodinjstvih, v različnih občinah ali državah, ljubimcem in ljubimkam, samskim, tesnim prijateljem in prijateljicam. Ti so se morali, podobno kot stanovalci v domovih za ostarele, med korona krizo znajti sami, brez bližine človeka, ki jim pomeni največ v življenju.
Medtem ko so se “legitimne” družine lahko prosto družile in gibale, so bili ostali prisiljeni bodisi v osamo ali gverilo in skrivanje pred policijo in sosedi. Tako so ostali brez pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavljata Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Ni presenečenje, da trenutna vlada favorizira “tradicionalno družino” in želi brez pravne in strokovne podlage omejevati ostale partnerske in intimne odnose, saj so v preteklosti njeni predstavniki že večkrat izražali nestrpnost do manjšin. Razlogi za nesorazmeren poseg v zasebna in intimna življenja državljank in državljanov so zato najprej videti ideološki. Izhajajo iz prepričanja, da je življenje v “tradicionalni družini” (oče, mati in otroci v skupnem gospodinjstvu) večvredna oblika zasebnosti in zadovoljevanja čustvenih in intimnih potreb v primerjavi z drugimi odnosi in zato upravičeno privilegirana.
“Število ljudi, ki so med epidemijo potencialno doživljali intimno in čustveno deprivacijo, ni majhno, saj v Sloveniji v enočlanskih gospodinjstvih živi vsaj 269.898 oseb, razen tega ljudje, ki imajo partnerja zunaj svojega gospodinjstva, živijo tudi v veččlanskih gospodinjstvih. Medtem ko so se “legitimne” družine lahko prosto družile in gibale, so bili ostali prisiljeni bodisi v osamo ali gverilo in skrivanje pred policijo in sosedi. Tako so ostali brez pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavljata Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah, kajti družina ali tradicionalni partnerski odnos ne more biti kriterij, ki določa, kdo je upravičen do osnovnih človeških stikov.”
Iz prispevka Dovoljena in prepovedana zasebnost ali o intimnih odnosih v karanteni, v katerem avtorji_ce Iztok Šori, Veronika Bajt in Vlasta Jalušič prikažejo, da ukrepi, namenjeni preprečevanju širjenja korona virusa niso posegli le v ekonomsko, kulturno in javno življenje, temveč so močno vplivali tudi na zasebna in intimna življenja ljudi.
K tej ideologiji, ki seveda povzroča materialne učinke, sodita stigmatizacija in diskriminacija življenjskih stilov in odnosov, ki ne temeljijo na “tradicionalni družini”. Vladni odloki imajo dejanski in psihološki kaznovalni učinek na vse, ki se ne ravnajo po družbeni konvenciji “tradicionalne družine” in je njihova zasebnost in intimnost drugačna. Zato je bil namen tega posega tudi nesorazmerno nadzorovanje in zastraševanje ljudi ter ustvarjanje razpoloženja, ki je dejansko spodbujalo k medsebojnemu ovajanju oziroma prijavljanju kršiteljev pristojnim organom, policiji ali zdravstvenemu inšpektoratu.
Na Mirovnem inštitutu smo se odločili te vplive raziskati, zato vas vabimo k izpolnjevanju 5-10 minutne ankete o spremembah intimnega, prijateljskega in partnerskega življenja v času trajanja epidemije.
